V knjigi SAMOOKLICANI boste ponotranjili kakšno krepko na račun instant duhovnosti. Malo ozadja. Instant duhovnost je blagor in hkrati hudič modernega časa. Blagor zato, ker vsaj deloma blaži nevroze modernega turbokapitalizma, hudič pa zato, ker je v določenih trenutkih lahko smrtonosna. Nekoč je bilo svetovanje na področju psihoterapevtike in duhovnosti omejeno na osebe z dokazano ustreznim znanjem, ki jih je okolica prepoznala kot ljudi, ki imajo sposobnost uvida. V dobi modernih komunikacijskih orodij tovrstne naravne selekcije ni. Duhovno in psihoterapija sta postali biznis, ki ima zelo nizek vstopni prag. Z njo se lahko ukvarja kdor koli, ne glede na njegovo znanje in dejanske predispozicije. Ljudje smo s svojimi težavami osamljeni in grandiozni duhovni svetovalci, polni samih sebe, nastopijo v vlogi instant odrešenikov. Na videz popolna kombinacija. Obupani vernik na eni in »vseved« na drugi strani. V mojih očeh ni večjega etičnega greha, kot da se nesposobni bumbarji igrajo z usodo ljudi. Ne, niso vsi za v en koš. Niso vsi taki. Jih je pa velika večina. Naj vam namignem. Ljudje v obče, še posebej pa manj sposobni, bolehajo za vedenjsko pristranostjo (t.i. Dunning-Krugerjev efekt), pri kateri manj sposobni posamezniki gojijo iluzorno prepričanje o svoji superiornosti. Ti ljudje svoje sposobnosti ocenjujejo bistveno višje od svojega dejanskega dometa. Kognitivni psihologi tovrstno izkrivljeno dojemanje pripisujejo metakognitivni nezmožnosti realne presoje lastnih sposobnosti podpovprečnih posameznikov. Gre za ljudi, ki bi, da bi prepoznali lastno nesposobnost, potrebovali sposobnost, ki je nimajo. No, tu se zakomplicira… Gre za neke vrste ponotranjeno iluzijo. Zanimivo je, kako je psiholog McArthur Wheeler sploh prišel do tega odkritja. Zamislil se je nad možakarjem, ki je oropal dve banki in bil, jasno, ujet. Ujet je bil pa zato, ker ni nosil maske in so ga nadzorne kamere zelo nazorno posnele. V preiskavi so kriminalisti odkrili, da je bil možakar prepričan, da je neviden, ker se je pred vsakim ropom namazal z limoninim sokom, ki se sicer v nekaterih primerih uporablja kot nevidno črnilo. Možakar je bil tako globoko prepričan o genialnosti svoje ideje, da je vanjo verjel še potem, ko so ga po osmih letih izpustili iz zapora. Iz duhovne prakse poznamo ogromno samooklicanih gurujev, ki se vsako jutro namažejo z limoninim sokom in niti za trenutek ne podvomijo o svoji superiorni zdravilski sposobnosti. Kako jih prepoznati? Enostavno – popolno pomanjkanje samorefleksije in ponižnosti. Ko naletite na vseveda, jo ucvrite na vso moč… Na žalost so lahko takšni vedeževalci tudi smrtno nevarni, kadar gre za zdravje. Moja sodelavka je lastno naivnost plačala z življenjem. Imela je bolečine v hrbtu. Obrnila se je na alternativnega zdravilca. Guru ji je z regresijsko metodo diagnosticiral, da so jo v prejšnjem življenju zabodli v hrbet in bosta to travmo zdaj z woodokuku metodo razrešila. Po dveh letih je umrla zaradi zamujenega zdravljenja raka dojk. Imate vi podobno izkušnjo? Delite jo z nami….! Če vas zanima, kako v Sloveniji trgujemo z limoninim sokom, pokukajte v knjigo SAMOOKLICANI – Krvave sledi HŠP-jevcev..., naročilo knjige na povezavi https://www.primus.si/samooklicani/